Dragi ljubitelj narave ...

Seveda bi lahko 10 ovitkov kondomov pod enim drevesom nakazovalo fascinantno statistiko ali - bolj verjetno - katastrofalno pomanjkanje domišljije, vsekakor pa dokazuje, da varovanje okolja v nekaterih okoliščinah preprosto ni v prvem planu ...

... in tisti, ki se med ljubitelje narave nikakor ne morete prištevati ...

Zadnjič smo šli na sprehod v gozd. Do gozda najlažje prideš po poti, ki teče vzporedno ob dokaj prometni cesti. In ob tej cesti je mogoče videti marsikaj: prazne plastenke, tetrapake, papirnate in plastične kozarčke, take in drugačne vrečke, cigaretne škatlice ...

Le zakaj je tako naporno vso to svinjarijo pospraviti v eno od vrečk in jo nato odvreči v smetnjak? Resno, ali se ljudem res zdi samoumevno odpreti okno in skozenj zabrisati stvari, ki jih ne rabijo več?

Pošiljka ...

Zadnjič je mama iz nabiralnika pobrala pošto in med množico reklam opazila tudi roza kartonček. Ta je bil naslovljen name, na njem pa je pisalo, da so mi poskušali dostaviti pošiljko, ampak dostava ni bila mogoča, zato naj pokličem na neko telefonsko številko.

Ker je moja mama tiste sorte gospa, ki takele pozive k prevzemu pošiljke jemlje skrajno resno, me je takoj poklicala in mi prebrala vsebino s kartončka (ja, vmes je tudi zamenjala očala). Jaz sem bila seveda prepričana, da je zadeva res čisto navadno obvestilo o prispeli pošti, dokler mi mama ni prebrala telefonske številke, na katero naj bi poklicala ... Mobilna številka je bila. Nekako ne verjamem, da naš poštar po službi sprejema klice o raznih pošiljkah. Na tem kartončku je bilo izpisano tudi ime podjetja in njihov naslov ... Naš poštar pa - resnici na ljubo - komaj najde čas, da nakraca "1000 lj" ali "3000 ce".

Zato nisem klicala na številko, ki mi jo je mama narekovala, ampak sem se odločila, da si bom ta kartonček ogledala sama. Če je kak uraden poštni dokument, pa se bom, jasno, že potrudila in pošiljko prevzela ...

No, doma me je čakala takale dopisnica ...

... ki prav nič diskretno spominja na obrazec za povratnico ...

Ne, jaz nisem poklicala, je pa gotovo poklical kdo drug, ki je bil prepričan, da je kartonček uraden obrazec in ni želel imeti težav, ker pošiljke ne bi prevzel. In podjetje, ki se ukvarja s prodajo takšnih in drugačnih zavarovanj, je dobilo še eno stranko ...

Seveda me je prigoda spomnila na starejšega uglajenega gospoda, ki sem ga pred časom imela priložnost srečati na pošti. Prejel je namreč obvestilo o prispelem paketu z odkupnino. Ta ni bila posebej visoka, težava je bila v tem, da pošiljka ni bila naročena. In veste, kaj? Tega gospoda je tako matral firbec, da je dejansko plačal odkupnino ... Pošiljka presenečenja?

Ena o mesarjih ...

Spomnim se samopostrežne trgovine v naselju. Zdela se mi je ogromna in kar precejšen del je zasedal mesarjev pult (kako so ga spravili v trgovino, ki se mi zdi zdaj tako majcena, tako prenatlačena, mi seveda ni jasno). Tam je vedno delal kak klepetav mesar, za njegovim hrbtom sta bila shematska prikaza krave in prašiča, nekje v ozadju je bila tudi sekirica in pa kakšen nož. Zgovorni mesar je hvalil tiste tri kose mesa pred njim kot suho zlato in vedno natehtal nekoliko več (pa saj to že vštejemo v naročilo, mar ne?). Vse mame iz soseske pa so se drenjale pred njegovim pultom, naročale kosti za v juho (te je navadno teatralno razsekal s sekirico, trikrat preveliko za potrebe trgovine), mogčešekej (in tega konec osemdesetih pač ni bilo prav dosti), na hitro pojamrale o cenah in odpeketale do blagajne.

Mesarje so sčasoma izrinili iz samopostrežnih trgovin, ker je bilo veliko lažje že vnaprej plastificirati nekaj kosov mesa kot plačevati še enega delavca. Tako so pristali v zaresnih mesarijah, jaz pa sem jih videvala le redko.

No, mesarji so nazaj. V hiper-super-duper-megamarketih imajo svoje pulte, nože, sekirice in kar precej kosov mesa, takšnega in drugačnega, za vse okuse in stopnje kuharskih sposobnosti. Nekako mi jih je par priraslo k srcu, saj so prijazni in svetujejo celo pregovorno "odlični" kuharici, kot sem jaz, še posebej pa cenim njihovo pripravljenost samo zame poiskati malo manj masten/kitast kos mesa.

Po drugi strani pa se mi je eden nepreklicno zameril do nadaljnega ...

Dobro, pač ni nosil rokavic. Nekako preživiš, saj je v roki držal tisto taveliko vilico. Ampak jo je žal samo držal - medtem ko je z drugo roko prekladal meso. Potem je nekaj kosov zagrabil, vrgel naravnost na tehtnico (ki je ni ne prej ne potem prav nič očistil), nato pa jih je zatlačil v vrečko. Potem si je roke obrisal - v predpasnik ...

Streli

Mi pove, da se mu zdi, da je ponoči slišal nekaj strelov v bližini hotela.

Rečem, da se mi ne zdi nič čudnega. Dobro, bila sem malo zaspana, ampak v tistem trenutku se mi streli pač niso zdeli prav nič presenetljivi. Natrosim mu nekaj zgodb o kriminalu v Sloveniji, tistih bolj odmevnih, saj vsakodnevnih novic pravzaprav ne spremljam več. Me povpraša o incidentu, ki ga je našel na youtubu, jaz pa zatrdim, da se mi vse bolj dozdeva, da živim v deželi tretjega sveta. Ni tako hudo, povsod je enako, me potolaži, pove zgodbo ali dve o angleški mulariji, ki zažiga sovrstnike zaradi banalnih razlogov.

Ja, povsod je enako ...

A ni to žalostno?

Nalivno pero II.

Sem zadnjič očitno napisala tako lep zapis o nalivnem peresu, da me je prav danes s 15-dnevno zamudo (bi se dalo reči še kakšno o naši pošti, anede?) našlo prav posebno darilo.

Darilo je tako lepo, da ga skoraj nisem upala vzeti iz škatle, piše pa tudi prav lepo ... In poleg tega je še čisto zaresno nalivno pero :) Poleg bombic je namreč mogoče uporabljati tudi črnilo ...

Nalivno pero

Nekoč, davno tega so za pisanje uporabljali peresa. Menda so najpogosteje uporabljali gosja. Prirezali in naostrili so jih na poseben način in z njimi se je strašno lepo pisalo. Vsaj tako je trdil moj dedek, ki je tudi mene učil lepopisja. Ubogi revež, če bi videl, kako kracam, bi se obrnil v grobu.

Nekoč, davno tega so pisali s posebnimi peresi (ki niso bila več peresa), v katera se je nalivalo črnilo - na različne načine, jasno. Mama je imela eno takšno pisalo. Tako lepe črke je delalo, čudovite, mehke vijuge, prav po lepopisnih standardih, se mi je zdelo (gor tanka črta, dol debela ali ravno obratno?). Seveda je tudi prav nemarno puščalo, ko sem se lepopisa lotila jaz. Iz šole sem hodila popackana s črnilom, ampak verjetno sem takrat pisala daleč najlepše v življenju.

Zdaj pišemo s pisali, ki jih na srečo ne pulimo gosem, vanja pa prav gotovo že dolgo ne nalivamo več črnila, a jim vseeno pravimo nalivna peresa. Besedotvorje je zanimiva reč, ni res?

Se spomnite še kakega primera, ko lahko iz poimenovanja uganete zgodovino predmeta?

In s čim najraje pišete, ko ne tipkate?

Trescientos osos peludos

Pred časom sem K naučila prvo slovensko besedo. "Prostor," sva se hihitali (se ne spomnim razloga za besedo, hihitanje pa je zagotovo povzročila zgodnja jutranja ura), nato pa sem prav začudeno vprašala: "Ne znaš nobene slovenske kletvice? Si prepričana?" Ker, vemo, vedno se najprej naučiš kletvic. "Povej mi kakšno." "Joj, nobene se ne spomnim." (Je bila pač res zgodnja jutranja ura.)

Potem sem dolgo tuhtala in ugotovila, da Slovenci res nimamo veliko kletvic (in psovk in kar je še te zalege; prepričana sem, da ne uporabljam pravega izraza, ampak boste že preživeli). Večino smo si prisvojili z juga, kakšno s severa in zahoda.

Potem imamo pa take, nedolžne kletvice: tristo kosmatih (medvedov), prmejdunej pa krščen matiček in podobno. Madonca, le zakaj je Matičkov krst nekaj tako znamenitega, da je pristal v slovenski kletvici? (Morda to izhaja iz kake biblijske zgodbe?) In kaj nam to pove o nas kot narodu? Da nas fascinirajo takosmati (ti so lahko tako hudiči kot medvedje) in krst in Dunaj?

K je nazadnje dobila svojo slovensko kletvico. Tristo kosmatih medvedov.

Ko sva nekaj dni kasneje o tem razlagala C, je prasnil v smeh. "Trescientos osos peludos, tristo kosmatih medvedov," se je smejal, da je odmevalo. V španščini celo takele "kletvice" zvenijo zares, se vam ne zdi?

Kava, coffee, café, Kaffee ...

Sem zadnjič ugotavljala, kaj se mi zdi najbolj mučno, ko pridem nekam v tujino. Nikakor me ne motijo čudni (pozdravni) običaji (no, mogoče so me motili provansalski pozdravi, ko nikoli nisem prav dobro vedela, kolikokrat se je treba poljubiti (ne naredite podobne napake, kot jo je bojda naredil nek bivši župan našega malega mesta, ki je obiskovalko cmoknil po dvakrat na vsako lice - to je rezervirano samo za prijatelje), in so ta poljubljanja odločno preveč posegala v moj osebni zasebni mehurček). Prav tako me ne motijo prometne navade (pa čeprav me je v Berlinu vedno vsaj malo skrbelo, če se bom uspela izogniti podivjanim kolesarjem ;)). Mogoče me malo motijo čudne začimbe (kumina v kruhu! kako natančno smo na Češkem pregledovali žemljice, če so res brez kumine!). Prav gotovo me ne moti, če ne znam jezika (če vztrajam dovolj dolgo, se ga morda celo nekaj priučim ali pa že obstoječim zasnutkom dodam nekaj lokalnih posebnosti).

Mučno je, da nikoli ne vem prav natančno, kaj me čaka, če naročim kavo.

Če pomislim, da imam težave že v Sloveniji in moram ponekod na Primorskem naročiti belo kavo, da dobim gorenjsko kavo z mlekom, me že vnaprej straši, kaj bom dobila, če naročim kavo kje v tujini.

V Berlinu je bilo možnosti več. Ponekod so stregli različne kave. Meni najljubša izbira v tem primeru je bila bela kava. Drugod so ponujali le kavo (ne držite me za besedo, ampak zdi se mi, da se je to dogajalo le na zahodu). V ne tako zelo majhno skodelico so skoraj do roba nalili kavo, zraven pa postavili vrček z mlekom - in si si torej sam skombiniral belo kavo, kavo z mlekom ali črno kavo. Tretja, najdražja možnost pa so priznane kavne verige, ki poleg visoke cene ponujajo povsod enaka poimenovanja in recepte.

Kaj pa je po vašem mnenju najbolj mučno? :D

Na oglasni deski piše, da bodo uradne ure čez poletje nekoliko redkejše. Moj čas je tako dragocen (hehehe), da v izogib nesporazumom po elektronski pošti preverim, če uradne ure sploh bodo. Odgovor:

Ta teden še, prihodnji pa.

Khm?!

Reven, ampak seksi

Stanovala sva na zahodu.
© 2009 Najdražji

Sem precej prepričana, da sem davno tega omenila, da se grem potepat, potem pa tudi že razglasila, da sem nazaj. Imam pa spomin kot zlata ribica in se mogoče motim ...

Svetovna ura, Alexanderplatz - Ljubljano so pozabili označiti
© 2009 Najdražji

Obiskala sem nemško prestolnico, se vanjo zaljubila (še malo bolj) in hočem nazaj. Pravzaprav sem hotela nazaj, še preden sem se vrnila ... Kot lani tudi letos ne bom popisovala turističnih zanimivosti. Najdete jih v vsakem spodobnem turističnem vodiču, znajti pa se je mogoče - preverjeno - tako brez vodiča kot brez zemljevida. Ampak tega ne priporočam preveč ...

Checkpoint Charlie - v nemščini ni treba upoštevati prometnih pravil in je nošenje orožja dovoljeno tudi, ko nisi na straži?
© 2009 Najdražji

Gotovo sem omenila, da sem potovala nizkocenovno. Celoten prihranek sem plačala z mukami, ki sem jih trpela med vsemi štirimi leti: na tvjčku je namreč mogoče med reklamami preklopiti na drug program, letal pa med poleti žal ne moreš preklopiti ... Polovice objav po ozvočenju nisem razumela (ali pa sem pomen le uganila), saj osebje reklame prebira v neki polomljeni (najpogosteje) vzhodnoevropski angleščini. Ponujali so nam tople obroke, hladne napitke, juhice, alkoholne pijače (dve za ceno ene!), parfume, rogljičke ... Celo nekakšne telefonske kartice in, jasno, brezdimne cigarete. Revijo ("glossy" reklamni špeh) sem prebrala že med prvim poletom, takrat tudi kupila edino vodo (za 3,5 € - zanimivo, cene so tudi v funtih enake) in jo spila do zadnje kapljice. Preostale tri lete sem vztrajo buljila skozi okno in ignorirala srečke, ki so mi jih tlačili pod nos. Slaba stran nizkocenovnih letov je tudi v tem, da ni sedežnega reda (no, včasih je to celo dobro, heh). Komolčenje je torej priporočljivo ...

Berlinski javni promet je super, ko ga vsaj približno dojameš. Prvi preizkus pa je bil za večino, ki smo se nabrali okrog avtomatov za prodajo kart, kar nekoliko stresen. Hja, ko smo neko vrsto kart (seveda, najdražjo - tisto za vse tri cone ;)) končno kupili, se je seveda izkazalo, da ravno naša proga ravno na tisti dan ne vozi. Še sreča, da so nekateri vozniki avtobusov strašno prijazni in te odpeljejo točno tja, kamor hočeš, čeprav se v bistvu ne razumete niti besede. Sicer pa vam priporočam, da si kupite (več)dnevno vozovnico. Vse je res zelo blizu (sploh na zemljevidu), ampak ko zvečer seštejete kilometre in ugotovite, da ste jih prehodili okrog 20, hitro ugotovite, da so vlaki prav udobni ;)

Kot nadvse turistično mesto ima Berlin dobro ponudbo nastanitev - hoteli, hostli, menda je mogoče tudi taboriti, jaz pa priporočam najem stanovanja. Cene so odvisne od velikosti stanovanja, lokacije in opreme, so pa vsekakor ugodne. Prehrana je na stojnicah neverjetno poceni, tudi v restavracijah so cene dovolj ugodne (še posebej, če zavijete h kateremu od priseljencev), izbira pa zelo pestra. Je pa pametno malo primerjati cene po trgovinah in pekarnah, saj ponekod za isti izdelek zaračunavajo tudi trikrat več. Nemčija je - v nasprotju s Slovenijo - tiste sorte država, ki ima drago kavo. Če kje najdete tisto tapoceni, se je držite (pri našem Turku je stala bela kava "gre z mano" samo 70 centov!). Po mojih izkušnjah pa je vzhod (če izvzamemo strogi center) cenejši od zahoda.

Nekaj mu je šlo v nos. Ne, ni Knut.
© 2009 Najdražji

Poleg ogleda standardnih zanimivosti se odpravite tudi v katerega od muzejev (sploh naravoslovni muzej in Pergamon sta vredna ogleda; za berlinski muzejski otok je mogoče kupiti tudi (vsaj) celodnevno vstopnico), če je le mogoče, si vzemite cel dan za živalski vrt in akvarij (in ptiče si pustite za konec - verjemite mi na besedo ;)). Letos mineva 20 let od padca berlinskega zidu, zato je organiziranih še mnogo posebnih razstav in prireditev, obnavljajo tudi slavno East Side Gallery.

Kunsthaus Tacheles
© 2009 Najdražji

Berlinsko nočno življenje je strašno zanimivo in ga je vredno raziskati. Mene so najbolj očarali klubi v Tachelesu, vas pa bo mogoče kaj drugega.

Pripravite se pa na beračenje vsepovsod. Če sem zlahka poklonila vozovnico, ki je nisem več potrebovala (navadna vozovnica namreč velja dve uri, vožnja pa včasih traja le kakih 15 minut - ob vhodu/izhodu na peron vas bodo tako čakali "preprodajalci vozovnic"), pa sem kar hitro razvila plašnice za vse "dujuspikingliš" poizkuse. Najlažje se jih otresete, če jim daste prazno plastenko.

Če skrajšam. V Berlin se je zelo lahko zaljubiti.

Prisluškovanje pred blokom

Pred vhodom v blok je na poti, kjer je dovoljeno zgolj ustavljanje, ustavljen avto. Vklopljene ima varnostne utripalke. Mimo se sprehajata dve starejši gospe.

A: Ja, zakaj ima pa tale prižgane žmigovce, no? A misli, da se ga ne vidi ali kaj?

B: Vsak, ki takole ustavi, bi jih moral prižgati.

A: A potem bo pa kar celo noč tukaj?! Ja, to se pa ne sme, no ...

Javni prevoz ... že spet

Trenutno sem nekoliko prezaposlena (pa menda ne bomo temu rekli virus?) in svoje ljube bralce zanemarjam, če se le da ... Obljubljam pa vsaj en zapis o potepanju po mojem zagotovo najljubšem mestu ... In me lahko držite za besedo.

Vseeno pa tokrat eno kratko razmišljanje o javnem prevozu. Če se spomnite, sem se lani navduševala nad urejenostjo javnega prevoza v Pragi, letos me je navdušil berlinski javni prevoz (čeprav, priznam, sem kot turistka, ki se mi ni nikamor mudilo, precej lažje prenašala nenadne okvare vlakov in prog (se proga lahko okvari?), kot če bi se mi to pripetilo med zamujanjem v službo - seveda pa je res, da se zelo hitro pojavi nadomestna avtobusna proga, kadar se zgodi kaj takega), saj je dokaj poceni, omogoča prestopanje med vsemi vrstami prevoza (poleg vlakov so tu še tramvaji, podzemna, avtobusi in plovila), pripelje te vsepovsod, skoraj na vseh postajah pa je mogoče najti tudi zemljevide, ki pomagajo pri orientaciji pri prestopanju. Seveda so nekatere postaje urejene bolj, druge manj, seveda so napake prisotne povsod, seveda je bilo včasih treba precapljati celotono postajo, da sem našla pravi peron ... Ampak načeloma je bila izkušnja dobra.

Pa razmišljam, če mi niso takšnile sistemi tako zelo všeč le zato, ker pri nas premoremo tako uborne ... Nenazadnje se jaz niti nad ljubljanskimi trolami ne pritožujem preveč, saj se mi zdijo čudovite v primerjavi z našimi "lokalci".

In potem berem nekaj takega in si mislim, da bi z veseljem prenašala tlačenje brezplačnikov pod nos, če s tem dobimo tudi bolj učinkovit javni prevoz ...